[ Pobierz całość w formacie PDF ]
»Lena Ïe poskrbi, da ga dobi0 gor k nam. Morda pojde
jutri kdo s kolesljem ali pa vsaj z mulo dol v mesto, pa
ga vzame nazaj grede s seboj. Jako usluÏni so nam v
selu.«
193
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
»Da, pa zakaj bi ne bili! âutijo, da smo nekaj bolj0 ega
od njih. Za ljudi je laskavo, ãe morejo delati uslugo
onim, ki so finej0 i od njih. To je psiholo0 ki prav umlji-
vo.«
»Pojdi, pojdi! Kako ãudno govori0 ! Finej0 i?! Bolj0 i?!
Od kod? Zakaj? Prevzel si se na Trati, kakor vidim. Pa to
se bo paã hitro odlu0 ãilo od tebe, upam,« se je nasmeh-
nila mati. »To so otroãarije! No, povej, kaj si poãel? Res
si mi precej ob0 irno pisal in pogostoma, ali pove ãlovek
vse 0 e laÏe in lep0 e, kakor pi0 e. Ali si kaj bral?«
»Bral?! Eh, maman, kdaj pa?! Niti ene knjige se nisem
dotaknil! Saj so bile vendar poãitnice...«
»Mislila sem: tako ob veãerih ali ob deÏevnem vreme-
nu& Zakaj mi pravi0 : maman? & Po starem mi reci: ma-
ma& Kakor spakovanje se mi zdi ta tvoj maman...«
»Pardon& Torej, mama& Kakor zapoveduje0 & Emil
je tako govoril svoji materi, pa sem se navadil& Kaj sva
delala, kadar je deÏevalo?& No, kvartala sva& to se pra-
vi: 0 ahirala...«
âudno je bilo Tildi vso pot.
Drugaãen je& Tuj, afektiran& nadut...
Neprijetno ãustvo jo je navdajalo. Motila jo je paliãi-
ca, ki jo je vrtel v rokah, pa rokavice, preelegantna kra-
vata& Premagovala se je, da mu ne reãe v obraz, kako se
ji zdi nenaraven in sme0 no o0 aben...
Samo od sebe ga bo minilo...
194
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
Pripovedoval ji je vneto, kako zna jahati. Vsi prijatelji
Emilovi so ga hvalili: oficirji& Da imenitno sedi v sed-
lu& Ah, to je kraljevski obãutek, jahati na lepem kon-
ju!& âlovek se ãuti vzvi0 enega nad navadne plebejce&
Kakor blisk sta vãasih podila konje v galop& Tudi ten-
isa se je hitro navadil. In kak0 no sigurno roko ima& Vsi
so se ãudili...
Materi je bilo muãno poslu0 ati njegovo hvalisanje...
Kako neprijeten, samoljuben smeh mu je igral na ust-
nicah&
Vedno bolj je molãala.
Stopala sta v breg.
»Kako ti je v0 eã morje in na0 i hribi?« je vpra0 ala.
»Oh, ãe bi imel jahto, paã& A hribi? Sama skala, sam
kamen& Kras& Trata je vsa zelena...«
»Da, tam je bolj gozdnato, res, ali tudi Kras ljubim&
Zelo& Vsaka pokrajina ima svoj ãar.«
Pri0 la sta na vrh klanca.
»Glej, Mimiãina klop,« je rekla mati. »Poãivati mora-
va. Vselej poãivam, kadarkoli grem mimo klopi.«
Sela sta.
»Aha, tabla se je Ïe izgubila,« je ugotovil Rajko. »·e
bolje. Bil sem 0 e precej otroãji lani in sentimentalen.«
»Zakaj otroãji? Meni je to zelo v0 eã. Glej, kako smreke
lepo napredujejo! Niã niso trpele od sonãne Ïege. Tudi
195
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
letos jih je Ferdo zalival v najveãji su0 i. Dober deãek je.
Ali si mu kaj pisal?«
»Par kart sem mu poslal. Kaj bi mu pisal, saj je 0 e pre-
otroãji.«
»Kaj je s teboj, Rajko?« je vpra0 ala mati in solze so ji
stopile v oãi. »Drugaãen si, kakor si od0 el. Prej si mi bil
draÏji.«
»O, mama, zopet v skrbeh, v ãrnih slutnjah?!& Nikar,
nikar! Bo0 videla, kako sem dober in pameten. Kvi0 ku
hoãem! Kaj je to kaznivo?« je rekel sin, vzel njeno trdo
desnico oÏgano od sonca in okorno od dela, in jo polju-
bil. Potem jo je potegnil k sebi in jo objel.
»Glej, vidi0 , da te imam rad kakor prej. Nikar se ne
boj!«
Njegovo srce je ostalo isto, kakor je bilo, si je mislila,
potolaÏena in veseleje je 0 la z njim proti domu.
Lena ju je ãakala na pragu.
»Pogospodil si se,« je rekla Rajku.
»Da, tam so me vikali,« je dejal in ji precej hladno dal
roko.
»Na, tega ne uãaka0 od mene,« se je odrezala Lena.
»Predolgo te poznam. âe ne misli0 postati 0 kof, kar ne
upaj, da bi te kdaj vikala.«
S smehom so od0 li v sobo, kjer je stalo na lepo pogr-
njeni mizi kislo mleko, kruh, sadje.
»No, kako ti je v0 eã doma?« ga je vpra0 ala Lena.
196
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
»Tesno imamo, tesno,« je rekel Rajko in se nekako
ãudeã se in neugodno iznenaden ogledoval po domaãi
hi0 i.
197
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
XVlI.
ajko se je vedel jako samostojno. Niã se ni posve-
Rtoval s Tildo in Leno o vpisovanju v 0 olo, o naku-
pu novih knjig, o drugih raznih malenkostih, ki jih prej
nikdar ni opravljal na svojo roko, ampak le sporazum-
no z materjo. Zahteval je od nje precej0 njo vsoto denar-
ja, ãe0 da ne more beraãiti za vsak svinãnik posebej. âez
nekaj dni jo je zopet prosil za denar. Ko mu je rekla, naj
varãuje in pazi na vsak vinar, ki ga izda, se je neprijetno
nasmehnil, da je taka pretirana skrupuloznost paã od-
veã, da ni veã otrok in da Ïe ve, kaj dela.
Tildo je to uÏalilo in molãe mu je dala, kar je zahteval.
Hotela si je bila kupiti nove ãevlje; zelo potrebna je bila
obutve. Zdaj je tistih nekaj goldinarjev, pripravljenih za
ãevlje, izroãila Rajku. Popoldne je sama odnesla stare k
ãevljarju, da jih popravi.
»Îe zadnjiã sem vam rekel, da ni vredno devati dru-
gih podplatov na te 0 krpetlje; tudi gornje usnje Ïe
poka,« je izjavljal rokodelec izvedensko.
»Za nekaj mesecev morajo biti 0 e dobri,« je rekla Til-
da. »Saj ob deÏju tako nikamor ne hodim.«
Tudi Lena ni bila zadovoljna z Rajkom.
198
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
»Izpridili so ga,« je toÏila Tildi. »Tako domi0 ljav je po-
stal, da se mi kar za malo zdi. Pred menoj se postavlja,
ki ga vendar poznam 0 e kot srajãnika& Zdaj ga pa res 0 e
ne mislim ãastiti ko Ïlahtnega gospoda...«
»Ni treba, Lena. Se bo Ïe odvadil napuha sam od
sebe; kmalu ga izuãi Ïivljenje...«
»In kako izbira pri jedi, ali ste zapazili, gospa? Niã mu
ni prav. Ocvrtih pi0 k mu pa ne moremo dajati, ne?« se
je jezila Lena.
»Tudi to ga bo minilo,« je rekla Tilda.
âakala je 0 e. S prepirom in vednimi grajami se niã ne
doseÏe. Sam bo izpregledal& Njena stara molãeãnost jo
je dobivala v oblast.
Popolnoma drugaãe je bilo v hi0 i kakor pred meseci.
Niã veã ni bilo tiste vedre prisrãnosti, ki jih je prej veza-
la.
Miliãev Ferdo je prihajal zveãer, da bi ga Rajko in0 tru-
iral. Ali Rajko ni bil veã tako ljubezniv z njim kakor ne-
kdaj. Nestrpen je postajal in veãkrat je bil naravnost
osoren. Vãasih je Tilda posegla vmes, pokazala deãku,
kar je sama znala, in opomnila Rajka, naj bo vljudnej0 i.
»Nervozen sem, moti me to. Sam imam zdaj mnogo
uãenja. Posebno franco0 ãino si moram letos osvojiti z
vsemi finesami,« se je branil Rajko.
»Zakaj se ravno na ta predmet tako kapricira0 ,« je
ugovarjala mati. »âemu forsirati? Uãi se, kolikor se
199
NJENO ÎIVLJE NJE
BESeDA
more0 , a globlje razumevanje jezika ti pride samo ob
sebi z branjem literature.«
»In konverzacija?«
»Saj imate v 0 oli dovolj konverzacije; saj hvali0 pro-
fesorja franco0 ãine, da govori naravnost klasiãno.«
»Da. Mislim, da sta oba mojstra, profesor in Emil. Ej,
Emilu je lahko. Poldrugo leto je bil v Parizu! Meni paã
ne bo sojeno tako hitro...«
ȉudno. Izmed vseh mest me Pariz najmanj mika.
Moj oãe mi je najbolj hvalil Moskvo pa Carigrad, Hel-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]